Ko izgubite sluh, izgubite stik z ljudmi
Prvo razvito človekovo čutilo je sluh. In ker nam ta omogoča, da že v materinem trebuhu slišimo na primer mamin utrip srca in pomirjujoč glas, je sluh obenem tudi eden najpomembnejših kanalov do drugih ljudi. Tako ostane vse življenje.
Informacije, ki nas dosežejo v obliki zvoka, se nas na čustveni ravni veliko bolj dotaknejo kot recimo informacije, ki jih zaznamo z vidom. Svet, v katerem živimo, je svet slišečih. Prilagojen je ljudem, ki dobro verbalno komunicirajo.
V primeru težav s sluhom nastopi vrsta težav, če si naglušna oseba to prizna, ali ne. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije ima že vsak deseti prebivalec okvaro sluha. Zato medicina tudi temu področju posveča precej pozornosti.
V povezavi s tehnološkim napredkom je sluh omogočen skoraj vsem, ki imajo okvaro tega čutila.
Posnetek prikazuje kako poslušamo še preden se rodimo in zakaj je temu tako.
Posnetek je v angleškem jeziku!
Pomembnost sluha
Človek je družbeno bitje in sluh mu omogoča komunikacijo in prepoznavanje glasov. Svet, v katerem živimo, je svet slišečih. Prilagojen je ljudem, ki dobro verbalno komunicirajo. V primeru težav sluhom nastopi vrsta težav, če si naglušna oseba to prizna, ali ne.
Kako pomembno vlogo v našem življenju igra sluh se dobro zavemo šele takrat, ko ne slišimo več dobro, ali pride do drugih težav. Nastanek naglušnosti lahko pretrga našo vez z zunanjim okoljem in onemogoči normalno sporazumevanje. Izguba sluha velja za težjo prizadetost kot izguba vida, kajti s poslušanjem pridobimo največ informacij. Izguba sluha človeka tudi bolj osami. Kot pravi znani rek Helen Keller:
“Ko izgubite vid, izgubite stik s stvarmi. Ko izgubite sluh, izgubite stik z ljudmi.”
Sluh je osnova za razvoj govora in sluh je eden prvih gradnikov kompleksne mreže nevronov v možganih. Možgani se razvijajo skozi celotno življenje, njihova plastičnost oz. sposobnost učenja je prisotna skozi celotno življenjsko obdobje, četudi postopoma začne upadati okoli 25. leta starosti. Najbolj aktivni pa so možgani v prvih petih letih življenja vse do faze “obrezovanja” nevronskih spojev.
Obrezovanje se prične ob dovoljšnem številu doživetih izkušenj ali drugače povedano, ko se otroku ustvari pomembnost zapomnjenega, v možganih zabeleženega. Sploh tisti ljudje, ki se ukvarjajo z meditacijo, dobro vedo kako veliko (zvočnih) dražljajev je stalno prisotnih okoli nas. Stalno nas obkrožajo zvočni dražljaji, katere pa možgani lahko po obrezovanju procesirajo mimo naše zavesti. Otrok ob raziskovanju sveta ne ve kaj je koristno in pomembno za preživetje in si približno do petega leta starosti skuša zapomniti vsako informacijo in povezavo z njo, tako se gradi in prepleta kompleksna mreža med različnimi režnji možganov.
Povezave, ki dolgo časa niso bile ponovljene, znova aktivirane, začno odmirati in temu procesu pravimo obrezovanje možganov. Kar je zelo pomembno povezati, je da ima svaka beseda svojo povezavo! Vsaki besedi pripadajo določeni spomini, čustva, asociacije, ipd. Z upadom slišnosti pride do upada medceličnih povezav v možganih, kjer po določenem času neaktivnosti te povezave odmrejo. Da bi se le-te ponovno vzpostavile, bodo potrebne večkratne ponovitve, zato je še kako pomembno slušne aparate redno nositi. Slušni aparat sam po sebi ne vzpostavlja ali obnavlja te povezave, slušni aparat je le edino orodje, s pomočjo katerega se ob redni in skrbni uporabi slušnih aparatov te povezave lahko na novo spletejo ali obnovijo stare.
Podrobneje o delovanju sluha
Človeško uho je razdeljeno na tri funkcionalne dele: zunanje, srednje in notranje uho. Da bi spoznali pomen posameznih ušesnih struktur, poskusimo slediti zvočnim dražljajem med njihovim potovanjem po ušesnih labirintih. Začeli bomo z nihaji zraka, ki trčijo ob uhelj, in končali, ko se dražljaji pretvorijo v električne živčne pulze in odpotujejo v možgane.
Zunanje uho
Uhelj in sluhovod
Že v mali šoli so nas učili, da vodi odprtina ob strani lobanje v mali, dobra 2 cm dolgi, tunel v katerega ni priporočljivo bezati z ostrimi predmeti. Predoru se učeno reče sluhovod in je na zunanji strani obkrožen z uhljem, ki, vsaj pri večini ljudi, že od daleč spominja na satelitske krožnike s streh naših hiš. Podobnost ni naključna, saj imata obe skledasti stvari enako funkcijo: zbrati poskušata čimveč energije prihajajočega valovanja. Parabolična antena satelitskega krožnika fokusira elektromagnetno valovanje na senzor, uhelj pa usmerja zvočno valovanje v notranjost ušesa. Ker je sluhovod na notranji strani zapečaten z bobničem, lahko z resonanco ojačuje nekatere frekvence prihajajočega zvoka. Cev, ki je na eni strani zaprta in v katero pada zvočno valovanje, deluje podobno kot orgelska piščal. Valovanje v njej se na zaprtem koncu odbija in vrača nazaj po isti poti, kar povzroči interakcijo s prihajajočimi valovi. Ta je za nekatere frekvence zvoka koristna, saj jih ojači. Za sluhovod je značilno, da najbolj ojači zvoke v frekvenčnem pasu človeškega govorjenja. Ti so se evolucijsko izkazali kot ključni za preživetje, saj je za frekvence med 2 kHz in 5,5 kHz ojačitev med uhljem in bobničem tudi do 10-kratna.
Srednje uho
Bobnič in sistem koščic
Zvok kot nihanje zraka se pri bobniču pretvori v mehanične vibracije koščic srednjega ušesa. Naloga koščic je prenesti čimveč energije zračnega valovanja v energijo valovanja tekočine notranjega ušesa. Brez njihove pomoči bi se skoraj vse valovanje zraka na mejni površini med zrakom in tekočino odbilo (98 %) in zaznali bi lahko le najglasnejše krike. Bili bi v podobnem položaju, v kakršnem je ponavadi potapljač, ki plava le nekaj decimetrov pod površino, pa zaradi odboja zvoka na morski gladini, skorajda ne sliši zvokov iznad morske površine. Ko valovanje zraka zaniha bobnič, podobno kot membrano nekaterih mikrofonov, se vibracije prenesejo na sistem treh majhnih koščic (kladivce, nakovalce in stremence), ki delujejo kot sistem vzvodov. Stremence se premika za manjše razdalje kot kladivce, a lahko prav zaradi tega pritiska na notranje uho z večjo silo. Celotni sistem ojači silo, s katero deluje na kladivce bobnič, za 2 do 3-krat. Stremence prenese vibracije na ovalno okence – membrano, ki zapira odprtino v koščeni kletki polža. Ker je ovalno okence od 15 do 30-krat manjše od bobniča, to še dodatno poveča amplitudo tlačnega nihanja.
Na koščice srednjega ušesa so pritrjene tudi mišice, ki se zategujejo in popuščajo glede na intenzivnost zvoka in s tem avtomatično uravnavajo glasnost prenesenega zvoka. Ker porežejo predvsem nizke tone, so zelo koristne predvsem v mestnem hrupu, saj se brez njihove pomoči na cesti skorajda ne bi mogli pogovarjati. Mišična avtomatska kontrola glasnosti pa nas ne obvaruje pred nepričakovanimi poki, saj je reakcijski čas mišic predolg, da bi se zategnile ob pravem času.
Notranje uho
Polž in slušni živec
Ojačana mehanična sila s srednjega ušesa se takoj pretvori v hidravlični tlak tekočine v polžu. Polž, ki ni večji od zadnjega členka na mezincu, sestavljajo trije prekati, od katerih sta robna dva napolnjena s perilimfo, med njima pa je votlina z endolimfo. Kanali so medsebojno ločeni s tankima membranama. Za nas bo pomembna le bazilarna membrana, ki loči srednji prekat od timpanskega. Ker imata perilimfa in endolimfa različni kemični sestavi, lahko že manjše puščanje ene od membran povzroči mešanje tekočin in s tem občutne motnje sluha.
Na bazilarni membrani leži skupek celic, ki je ključen za naše dojemanje zvokov in se po svojemu odkritelju Alfonsu Cortiju (1822-1876) imenuje Cortijev organ. Njegov bistveni del predstavljajo ena vrsta notranjih in tri vrste zunanjih celic dlačnic. Dlačnice so univerzalne čutne celice, ki vsakršen premik dlačic ali laskov, s katerimi so porasle, spremenijo v spremembo električnega potenciala na svoji membrani. Notranje dlačnice so povezane s slušnim živcem in pošiljajo signale v možgane, medtem ko so zunanje dlačnice predvsem sprejemnice signalov iz možganov. Človeški polž vsebuje približno 4.000 notranjih in 12.000 zunanjih dlačnic, ki so razporejene v razmiku okrog 10 mm. Nad njimi leži tektorijalna membrana, na katero so pritrjeni iz dlačnic izhajajoči laski. Dlačnice so predvsem mehano-električni pretvorniki, ki prevajajo mehanske premike celičnih laskov, povzročene z nihanjem tektorialne membrane, v električne signale v celicah. Zunanje dlačnice pa so hkrati tudi elektro-mehanični pretvorniki, saj lahko spremembe električne napetosti na telesu celice pretvorijo v spremembo svoje dolžine. Kot bomo videli kasneje, je ta pojav ključen za razumevanje polževe mikromehanike.
Prenos iz polža v možgane – Iz polža vodi preko slušnega živca v možgane 30.000 živčnih vlaken, povezanih v skupine glede na frekvenco zvoka, katerega signal prenašajo. Višino zvoka razberejo možgani glede na lokacijo vlakna, po katerem je prišel signal, glasnost pa iz števila sosednjih tudi vzdraženih vlaken. Iz možganov pa po vzporednih vlaknih potujejo nazaj v uho povratne informacije o šumih in nepomembnih zvokih, ki jih poskušajo možgani filtrirati in se osredotočiti predvsem na pomensko bogate zvoke. Nekaj povratnih živčnih vlaken gre tudi v srednje uho, kjer kontrolirajo napetost mišic in s tem glasnost zvoka.
Slušni polž je z vseh strani obdan s trdimi stenami lobanjskih kosti. V togem oklepu sta samo dve manjši z membrano prevlečeni odprtini: ovalno okence, na katerega pritiskajo koščice srednjega ušesa, in okroglo okence, ki izenačuje pritisk v polžu. Udarjanje stremenca po ovalnem okencu povzroča nihanje tlaka v tekočini polža in s tem deformacijo bazilarne membrane. Tlačne spremembe delujejo na membrano podobno kot nihajoča roka (gor-dol) na dolgo vrv: pojavijo se potujoči valovi. Ker pa se togost in debelina membrane spreminjata vzdolž polža, se začenja vzbujenim valovom med potjo po membrani povečevati amplituda, nato pa, takoj za doseženim maksimumom, hitro zamrejo. Pojav je podoben naraščanju amplitude morskih valov, ko ti pripotujejo na plitvino. Valovna dolžina valov pada sorazmerno s hitrostjo potovanja, kar hkrati fokusira nihajno energijo na vedno krajši del membrane. To za nekaj časa poveča amplitudo, dokler upor tekočine ne zaduši nihanja. Za teorijo potujočih valov je pomembno, da je mesto maksimuma amplitude valovne poteze potujočih valov karakteristično za posamezno frekvenco zvoka. Višja je frekvenca zvoka, bliže ovalnemu okencu doseže val maksimum. Tako uho ugotovi, katere frekvence so v prihajajočem zvoku preko nihajočih mest vzdolž bazilarne membrane, na katerih so vibracije bazilarne membrane najbolj izrazite.
